Sprememba življenskega sloga

Pošlji po emailu
Shrani
Natisni

V aprilu 2005 so mi postavili diagnozo Diseminirani plazmocitom – rak, pri katerem se v kostnem mozgu razrastejo rakave plazmatke. Bolezen sem sprejela z žalostjo, pa vendar ponižno.

Takoj sem se obdala z glasbo in kupom knjig, v katerih sem začela iskati pomoč. Radikalno sem spremenila svojo prehrano. Začela sem se prehranjevati po načelih makrobiotike, ki temelji na žitaricah in kuhani zelenjavi. Na jedilniku sem redko imela meso, mlečne proizvode, maščobo in prečiščen sladkor. Shujšala sem 12 kilogramov in popolnoma spremenila svoj videz, kar mi je pomagalo v psihološkem pogledu. Fizični spremembi je namreč zelo kmalu sledila psihološka sprememba. V molitvi, meditaciji, neprespanih, prejokanih nočeh, pogovorih z bogom in mojo pokojno materjo sem našla vsakodnevne rešitve in odkrila nove, drugačne poglede. Znebila sem se mnogih stvari in oblačil, ki sem jih imela vsepovsod po stanovanju. 

Na koncu sem odkrila svoje korenine v rodnem kraju moje matere v Turiecu. To, kar bi za mnoge bilo trpljenje, je postalo zame blagoslov in mi je, hvala bogu, popolnoma spremenilo življenje na bolje. Družina in sodelavci so mi bili v teh trenutkih v veliko oporo. Jeseni 2005 sem nadaljevala s kemoterapijo na Univerzitetni kliniki v Martinu, kjer so zame skrbeli odlični svetovalci. Po vsakem zdravljenju v bolnišnici sem se lahko vrnila domov. Oktobra 2005, ko se je toplo poletje podaljšalo daleč v jesen, se je moj sin Michal poročil. Mogoče sem zaradi fizične in emocionalne izčrpanosti zbolela za bolečim pasavcem. Kmalu sem dobila hudo pljučnico, tako da sem morala v bolnišnico.

Februarja 2006 so mi opravili avtologno presaditev kostnega mozga, ki je bila uspešna. Po dveh tednih bivanja v bolnišnici in enem tednu okrevanja doma sem se lahko vrnila na delo in se popolnoma vključila v šolsko življenje. Iskreno lahko povem, da je bila presaditev kostnega mozga emocionalno in fizično najtežja stvar, s katero sem se v življenju morala soočiti. Zelo težko je bilo preboleti to izkušnjo in se sprijazniti s spomini, ki so se nenehno vračali, tako da sem zaradi depresije obiskovala psihoterapevta. Poleg tega sem imela tudi nekaj problemov z zobmi, saj se mi po izdrtju zoba dlesen nikakor ni hotela pozdraviti, svoje pa so dodale še neprespane noči, tako da je bilo to res precej težavno obdobje.

V aprilu 2006 sem se zelo razveselila posebne nagrade za učitelje, ki mi jo je podelil minister za šolstvo za visoko raven znanja mojih učencev. Kar zadeva mojo prehrano, moram povedati, da sem prenehala z makrobiotiko in da to obžalujem, saj sem se zredila! Trenutno ne jemljem nikakršnih prehranskih dopolnil, pač pa vsak dan pijem visokokakovostno rdeče vino – in jem kislo zelje. Čeprav sem evidentirana kot nezmožna za delo, še vedno delam in pred kratkim sem opravila računalniški tečaj. Čutim, da bom ob podpori družine lahko mirno živela z diseminiranim plazmocitomom še dogo časa. Želim se zahvaliti vsem.

PHSI/DAR/0917/0001