Nasvet št. 5

Pošlji po emailu
Shrani
Natisni

Utrujenost je lahko simptom16. Pri ljudeh, ki imajo ali so imeli raka, lahko simptome utrujenosti zmanjša telesna vadba17.

CEE_CLL_support_01_E
Stock photo. Posed by model.

Telesna vadba vam bo prinesla tudi boljše telesno in čustveno počutje ter vam olajšala spopadanje z boleznijo21, 24, 25. Zaradi povečanega tveganja okužb se morate izogibati okoliščinam, v katerih bi se lahko okužili, na primer dejavnosti v veliki skupini ljudi.23 Dejavni ste lahko na veliko različnih načinov in nikoli ni prepozno začeti.25 Poskusite lahko s:

  • sprehodi v naravi;
  • kolesarjenjem, plesom ali vrtnarjenjem;
  • športi, kot so badminton, namizni tenis ali balinanje;
  • hojo na obisk k prijateljem ali na delo;
  • z vadbami, kot so joga, taj či ali pilates.

Pred začetkom se o svojih načrtih vadbe posvetujte s svojim zdravstvenim timom.
Poskrbite, da se boste pred vadbo ogreli, po njej raztegnili in da boste nosili primerna oblačila, obutev in zaščito pred soncem za dejavnosti na prostem. Če med vadbo doživite katerega koli od naslednjih nenadnih simptomov, vadbo začasno prekinite in se posvetujte s svojim zdravstvenim timom26:

  • omotica,
  • bolečina v prsih,
  • hitro bitje srca,
  • težave z dihanjem,
  • slabost,
  • nenavadna bolečina v hrbtu ali kosteh,
  • mišična oslabelost,
  • dolgotrajen glavobol.

Zastavite si realistične cilje, telesna vadba naj bo na primerni ravni in – najpomembneje – izberite dejavnosti, v katerih uživate!

Rakasta obolenja prinašajo s seboj številne strahove in vprašanja.

Mnogi ljudje se s preizkušnjo rakaste bolezni srečajo v času zelo aktivnega načina življenja. Tudi bolniki s hematološkimi raki. Zato niso redki tisti, ki se zakrbljeno sprašujejo, ali še vedno lahko tečejo, smučajo, kolesarijo. Predvsem jih zanima, ali jim lahko telesna aktivnost med zdravljenjem malignega obolenja škoduje.

Za rakom pa obolijo tudi številni, ki nikoli niso bili telesno aktivni. Zato so njihova vprašanja drugačna. In ker bi vsi hoteli narediti tako rekoč “vse”, da bi ozdraveli, se marsikdo vpraša, kaj bo pridobil, če se bo med zdravljenjem rakaste bolezni začel ukvarjati s telesno aktivnostjo. In, ali je to sploh potrebno?

Zato bomo skušali odgovoriti obojim; tistim, ki brez športa težko živijo, in drugim, ki za ukvarjanje s športom potrebujejo posebno spodbudo.

  • Kaj pravi znanost?

    Tudi brez visoke znanosti vemo, da je gibanje za zdravje koristno. Kaj pa, ko zbolimo? Ta­krat ‒ čeprav se marsikomu zdi, da je bolezen čas za počitek ‒ postane telesna aktivnost v številnih bolezenskih stanjih že skoraj nuja. S telesno vadbo bolnik zadržuje izgubo mišičja in funkcionalne telesne mase ter tako pripo­more k optimalnemu zdravljenju raka. Zlasti je to pomembno pri uporabi protirakavih zdravil, pri katerih je kot stranski učinek še posebej izražena prizadetost mišic. Ta zdravi­la pogosto uporabljajo tudi pri hematoloških rakih.

    Tudi znanstvene ugotovitve so močno na strani telesne aktivnosti. Zaradi že skoraj osupljivo pozitivnih učinkov telesne vadbe kot podporne terapije pri zdravljenju rakastih obolenj in močnega orodja za preprečevanje razvoja kaheksije je število raziskav o poveza­vah med telesno vadbo in rakastimi obolenji zelo naraslo. Številne raziskave so prikazale ugodne učinke telesne vadbe na samo poču­tje, obstajajo pa tudi trdni znanstveni dokazi, da telesna aktivnost pomaga pri preživetju bolnikov z rakom. Še več, telesna aktivnost se je kot pomembno terapevtsko orodje izkazala tudi pri bolnikih z napredovalimi oblikami raka. Lahko bi celo trdili, da je telesna aktiv­nost, seveda v povezavi z ustrezno prehrano, neke vrste paralelna terapevtska pot v vseh fazah zdravljenja rakastih obolenj. Pri bolni­kih, ki so rakasto bolezen že preboleli, pa bo aktivni življenjski stil pripomogel k rehabi­litaciji in tudi zmanjšal možnost ponovitve bolezni.

  • Pozitivni učinki telesne aktivnosti

    Ugodni učinki telesne vadbe so številni, od psiholoških do telesnih. Za blagodejen vpliv telesne aktivnosti ni treba, da bolnik z rakom preteče maraton ali spleza na dvatisočaka. Za to, da bo rakasto bolezen in tudi samo onko­loško terapijo doživljal manj stresno in zakr­bljeno, zadostuje že zmeren odmerek telesne aktivnosti.

    Pri bolnikih, ki so telesno aktivni, opisuje­jo manj depresivnih stanj; manj so utrujeni in celo zaznava bolečine je manjša. Telesna aktivnost ima pozitivne učinke tudi na ape­tit. Za bolnike na protirakavi terapiji je to izjemno pomembno, ker jim olajša težave s prehranjevanjem, ki pogosto spremljajo zdra­vljenje rakastih bolezni. Prehrana je ključ do pozitivnih učinkov telesne vadbe: bolnik naj ne vadi “na prazno” in naj se zaveda, da pra­zen žakelj ne stoji pokonci! Z boljšim apeti­tom in manjšim odmerkom protibolečinskih tablet je tudi prebava boljša in bolniki imajo manj težav z zaprtjem.

    Telesna vadba pri bolnikih z rakom ima tudi dober učinek na spanje. Bolniki, ki so redno telesno aktivni, bolje spijo in jih manj muči nespečnost.

    Pozitivni učinki telesne vadbe pa lahko po­stanejo hitro negativni in še dodatno po­spešijo razgraditvene procese v organizmu, kadar bolnik z njo pretirava. Čas bolezni in njenega zdravljenja ni čas za osebne rekorde ali športne dosežke, ki bi jim pripisali pridih herojstva. Da bo imela telesna vadba pozitiv­ne učinke, naj bo zmerno naporna, če pa bo ob tem še zabavna, bo njen psihološki učinek še boljši. Bolnik z rakom mora vedeti, da “več” ni “bolje” in da telo tudi po telesni vadbi potrebuje čas za okrevanje. Zato si velike športne podvige prihranite za čas po konča­nem zdravljenju.

  • Kdaj telesna aktivnost ni primerna?

    Pri telesni vadbi moramo biti previdni ali pa se ji celo izogniti, kadar se pojavijo hujši za­pleti zdravljenja, kot je na primer visoka vro­čina, močna slabost in bruhanje ali neobvla­dljive bolečine. Pri teh in drugih zdravstvenih problemih, ki ogrožajo vitalne telesne funk­cije, je v prvi vrsti potrebna simptomatska terapija. Ko so simptomi obvladani, se telesne vadbe lotite postopno in previdno.

  • Telesna aktivnost je ukrep proti kaheksiji pri bolnikih z hematološkim rakom

    Pri bolnikih z rakom se zaradi same rakaste bolezni ali njene terapije razvije kronično vnetno stanje, ki ima za posledico razgradi­tvene presnovne spremembe. Prva žrtev so beljakovinske telesne strukture, ki počasi pro­padajo. To najprej vidimo na velikih mišičnih skupinah, na nogah in rokah. Najbolj vidna žrtev so namreč mišice, ki sestavljajo največji del funkcionalne mase telesa. Pri bolnikih s hematološkimi raki k razgraditvenim pro­cesom v veliki meri ali pa celo bolj kot sama bolezen prispeva oziroma funkcionalno maso načne zdravljenje z agresivnimi zdravili.

    Ker bolnik izgublja mišično moč in telesno maso, to vodi v funkcionalno opešanje in slabšo kvaliteto življenja. Teh razgraditvenih presnovnih sprememb ne moremo popolno­ma preprečiti, lahko pa jih zelo učinkovito zaviramo z ustrezno prehrano in redno te­lesno aktivnostjo. Nasprotno telesna neak­tivnost in pretiran počitek še spodbujata te presnovne spremembe, ki jih imenujemo tudi kahektične spremembe presnove. Danes še ne vemo čisto natančno, ali je osnovni vzrok za izgubo beljakovinskih struktur predvsem povečana razgradnja ali predvsem zmanjša­na izgradnja beljakovin v telesu. Verjetno je vpletenih več mehanizmov; na nekatere od njih lahko zelo uspešno vplivamo s telesno vadbo. Prav tako vemo, da telesna neaktivnost oziroma pretirano mirovanje pripomore k zmanjšani izgradnji beljakovinskih struktur ter tako neposredno pospešuje propadanje telesa.

    Ta znanstvena spoznanja nam torej ponuja­jo prepričljive razloge, zakaj je za bolnika z rakom telesna vadba pravzaprav kar nuja!

  • Kakšna telesna aktivnost?

    Spoznanja o presnovnih spremembah pri kaheksiji so tako poleg že znanih ugodnih učinkov telesne vadbe osnovno izhodišče za nasvete glede telesne vadbe za bolnike z rakom. Ker je najbolj učinkovit protiukrep proti mišičnemu propadanju vadba za “­izgra­dnjo mišic”, bolnikom najprej priporočamo to vrsto vadbe, ki jo imenujemo tudi vadba moči ali uporovna vadba. Vzdržljivostna vadba učinek vadbe za moč še poveča.

    Bolniki naj torej predvsem poskrbijo za svoje mišice. Zadostujejo že osnovne vadbe za moč kot dviganje bremen, počepi, če zmorete, tudi sklece in podobne vaje, ki se jih spomnite še iz osnovne šole. Vadba moči naj traja vsaj 20 minut, 2‒3 krat na teden. Ob tem ne pozabi­te na vaje za trup, kot so trebušnjaki.

    Telesna vadba je torej za bolnike dobra opo­ra, ki pomaga prebroditi težavno zdravljenje rakaste bolezni. Če jo izvajate zmerno, nima nobenih spremljajočih sopojavov.

Prikaži več