Izberem življenje

Pošlji po emailu
Shrani
Natisni

"Z ženo sva si zgradila lep dom, za kar sva porabila kar nekaj let. No, bila sva mlad par z malo denarja."

Z ženo sva si zgradila lep dom, za kar sva porabila kar nekaj let. No, bila sva mlad par z malo denarja. Ko sva dobila otroke, se je najin dom napolnil s veseljem, rastlinami in vonjem po hrani ob petkih zvečer pred šabatom. Veste, kaj? Moja žena je še vedno lepa, prav tako kot prvi dan, ko sva se spoznala. Včasih, ko se mi nasmehne, v njej še vedno vidim mlado dekle, v katero sem se zaljubil, in takrat si takoj poiščem nekaj v hiši, s čimer se zaposlim, zato da me ne vidi, kako zardim.

Pritličje najine hiše sem zanjo preuredil v vrtec. Da, želela je skrbeti za otroke, zato sem ji zgradil vrtec. Stene so barvne in s stropa visijo vrtljivi mobili, ki igrajo uspavanke. Imamo tudi dvorišče z gugalnicami, umetno travo in peskovnik. In otroci, mnogo otrok, prihaja v vrtec, kjer se stisnejo v ljubeč objem moje žene. Vsako jutro se zbudim v zvok njenega petja in njihovega smeha. Grem dol in jih gledam s strani. Tako mladi so, kar žarijo. Oni prav nič ne vedo o bolečinah in boleznih v življenju, mar ne? »Želim si, da tega nikoli ne bi izvedeli,« si mislim, ko se vzpenjam po stopnicah, da si skuham kavo in vzamem tableto.

Tableto vzamem zjutraj in to me drži pri življenju. Ta tableta je stvar, ki brzda mojo levkemijo in mi omogoča, da svoje otroke vidim, kako odraščajo, in slišim čivkanje papagajev. Opravičujem se za tale nenaden šok. Najprej sem orisal idilično sceno, zdaj pa naenkrat govorim o tabletah in levkemiji, a to je del mene. Ta grozna bolezen je zakoreninjena globoko v meni in nič razen ta tableta je ne more ustaviti. No, v bistvu lahko. Pomaga mi vera.

Pred dvajsetimi leti so mojemu očetu postavili diagnozo rak. Oče, ki mi je pomenil vse, me je prosil, da bi mu stal ob strani v tistem obdobju, da bi ga vozil na zdravljenje in ga držal za roko, medtem ko me je počasi zapuščal. In tako sem tudi naredil. Ko je zadnjič zaprl oči, sem se zlomil in začel jokati. A še preden so se solze zaradi njegove smrti uspele posušiti, še preden sem se lahko sprijaznil z njegovim odhodom, je zaradi iste bolezni umrla tudi moja sestra. Ne poznate me. Sem visok in močan – včasih sem bil v vojski! Imam velike roke, prave delavske roke, in globok glas. Sem pravi kmet po duši in narava je moja velika ljubezen. A ko mi je isti morilec, rak, vzel oba, je v meni nekaj začelo gniti. Bilo je, kot da je do takrat moja duša, obsijana s soncem, prepevala v užitku opravljanja kmečkega dela, naenkrat pa se je nadnjo zgrnila zima, polna neviht, ki se ni nikoli končala – ta grozljiva zima nima konca. »Ne bom zbolel za rakom,« sem nekega jutra rekel ženi. »Obljubiš?« me je vprašala. »Ali sem že kdaj prelomil svojo obljubo?« sem ji odgovoril, medtem ko sem jo božal po obrazu. Ni odgovorila.

Leta 2009 me je družinski zdravnik po rutinskem pregledu poklical in mi rekel, naj se nujno oglasim pri njem. Roke so se mi tresle, tako da je žena vozila. Ko sva končno prispela, je izrekel besedo »levkemija«. Žena me ni pogledala. Oba sva vedela, da sem prelomil obljubo. »Limfocitna levkemija,« je rekel. »Ne tista običajna vrsta, temveč redka oblika levkemije – mutacija tipa p17.« V tistem trenutku sem na zdravnikovi rami videl sedeli angela smrti s cigareto v roki, ki me je gledal in se smejal. Rekel je: »Pa sem te dobil, a?« Pogledal sem ga v oči in mu hotel odgovoriti. Povedati sem mu hotel, da nisem tak kot moj oče in sestra in da se z njim lahko borim, ga premagam. A ne morem.

Zvok hlipanja moje žene me zlomi in naenkrat planem v jok tudi sam. Prihodnost se ni zdela nič kaj rožnata. Število mojih krvnih celic se je vsak trenutek podvojilo. Bolečina je bila prisotna v vsakem delu mojega telesa in kemoterapija me je izčrpavala. Naenkrat nisem mogel več nič postoriti doma, nisem mogel v službo in razen ležanja na kavču in gledanja, kako vsi razen mene živijo svoje življenje, nisem mogel narediti ničesar. Med občasnim pregledom sem zdravnika vprašal, ali obstaja kaj, kar lahko naredim. Kakšna zdravila? »Le bog vam lahko pomaga,« mi je odgovoril. Še en šok, a tokrat za srce, kot da ni bilo že dovolj strto in uničeno.

Začel sem razmišljati o nebesih, ali bi mi uspelo priti vanje ali ne. Veste, ni me tako skrbelo; tudi če mi ne bi uspelo priti v nebesa (čeprav moram priznati, da sem bil kar dober človek), mi pekel ravno ne bi bil kakšna velika novost. Raziskal sem že obsežen del pekla tukaj, na Zemlji. Bog me ni obvaroval pred zlom v življenju. Izvedel sem za prihajajočo konferenco v Izraelu, kamor bo takrat prišel nek izjemen strokovnjak za levkemijo iz znane bolnišnice v Houstonu. Nanj so se obračali najboljši zdravniki, povedali so mu zame, za mojo bolezen in mutacijo. On pa jim je povedal za zdravilo, to zdravilo, ki mi je rešilo življenje. Učinek zdravila se je začel kazati po nekaj dneh, ko sem ga začel jemati, in je osupnil mojega zdravnika. Zdravilo me je ohranilo pri življenju in je ustavilo bolezen. Kar nekaj časa je trajalo, da sem prejel zdravilo. In za to je šlo veliko denarja, ogromno denarja. Rešilo bi lahko na stotine bolnikov z levkemijo.

Moj oče, blažen bodi spomin nanj, je preživel koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen. Nekaj dni pred svojo smrtjo mi je rekel: »Pini'le, nič ni nemogoče.« Tako da, kar se mene tiče, ni nič nemogoče. Intervjuvali so me vsi mediji, organiziral sem demonstracije, plačal veliko denarja in uporabil vse svoje veze. In končno je nekega dne po pošti prišlo zdravilo. Od takrat ga ne izpustim iz rok. Je ključ do mojega življenja. Kaj pa vsi drugi bolniki? Ga oni ne bodo dobili? Kaj pa nekdo brez obilice denarja in družine, ki bi mu stala ob strani? Je on obsojen na smrt?

Jaz, ki mi je zdravnik napovedal le še šest tednov življenja, sem živ in srečen zaradi tega načina zdravljenja. In nisem še zaključil svoje poti! Kako težko je v košarico zdravstvenih storitev dodati zdravilo, ki rešuje življenja, zdravilo, ki omogoči dolgo in dobro življenje? To zdravilo mi je rešilo življenje in lahko reši še veliko drugih življenj. Določene osebe so ga že prejele in želim si, da bi več bolnikov prejelo to dragoceno priložnost dolgega življenja. Svoji ženi sem dal obljubo in je na koncu nisem prelomil zahvaljujoč zdravilu in veri. Nič več ne jokam. Zdaj se pogosteje smejim. A ne pozabim. Borim se za druge bolnike, da bi tudi oni lahko živeli. Rotim vas. Vedno, ko izvem za nekoga, ki si ne more privoščiti zdravila, vedno, ko izvem, da nekdo ne živi več, se spomnim na svojega očeta in sestro, na praznino tega življenja in na bolečino. Bolečina bo porušila vsak zid in premagala vsako celico v mojem telesu. Ki pa je že tako in tako zelo utrujeno.

PHSI/IBR/0917/0002