V iskanju miru

Pošlji po emailu
Shrani
Natisni

"Moja zgodba se je začela dve leti pred postavljeno diagnozo. Sem mati samohranilka in takrat sem si želela še enega otroka."

Moja zgodba se je začela dve leti pred postavljeno diagnozo. Sem mati samohranilka in takrat sem si želela še enega otroka. Leta 2009 sem želela sebi in svojemu otroku ustvariti novo družino. Bila sem v razmerju z moškim, ki je veliko pripomogel k nastanku moje bolezni. Po grozljivem ljubosumju, prikrajšanosti in borbi za novo družino so mi zdravniki postavili diagnozo – kronična limfocitna levkemija. In namesto da bi delala načrte za nov začetek, se je začela velika bitka za moje preživetje. Še vedno se spomnim besed mojega zdravnika, ko mi je povedal, da je ta bolezen neozdravljiva, a da nanjo vpliva življenjski stil bolnika. Tako sem se oddaljila od vseh negativnih dejavnikov, ki so me obkrožali, se naučila potlačiti svoja skrajna čustva ter v svoj vsakdan uvedla zdrav način prehranjevanja.

Spomladi leta 2011 sem odšla iz Bolgarije. Nisem želela, da bi me moja družina gledala, kako »mutiram«. Dnevi v tujini, daleč stran od sorodnikov in težav, so bili tihi in spokojni. A to je bila le začasna rešitev. Vrnila sem se pozimi leta 2012, ko je izbruhnila moja prva resna ponovitev. Tedaj sem se šele zavedela resnosti svoje bolezni. Tisti mesec, ki sem ga preživela v bolnišnici, sem spoznala osebe v veliko slabšem zdravstvenem stanju, kot je bilo moje. Spoznala sem, kako pomembno je takšne osebe spodbujati in kako pomembno je držati moralo na visoki ravni. Obljubila sem si, da bom, če se mi stanje izboljša, spet odšla v tujino. In to se je tudi zgodilo. Dvakrat.

Eden izmed načinov, da preživiš, je, da se močno zaposliš. Prav zares. Tako pozabiš. Do jeseni 2013 je bilo to moje vodilno načelo. Na žalost sem od takrat nenehno v bolnišnici, zaradi česar ne morem niti delati niti potovati, a še vedno najdem načine, da sem aktivna in še vedno imam sanje, ki jim sledim. Tako minevajo leta, ko se nenehno prepiram z zdravniki glede tega, ali naj začnem z novim načinom zdravljenja ali ne. Odpravim se na kratke izlete po Bolgariji in Grčiji ter načrtujem, da se bom prekvalificirala v socialno delavko v zdravstvenih ustanovah. Delam za krvodajalske akcije in se osredotočam na pomoč ljudem s podobnimi boleznimi, kot je moja. In tudi sanjam naprej! Na KLL ne gledam kot na bolezen. KLL je moj način življenja!

PHSI/IBR/0917/0002