Bolečine pri raku

Pošlji po emailu
Shrani
Natisni

Pacienti z rakom običajno doživljajo bolečine zaradi bolezni same, zdravljenja raka ali kombinacije obojega.

Bolečina je zapleten simptom, ki vpliva na večino vidikov življenja, vključno s fizičnim delovanjem, opravljanjem vsakodnevnih aktivnosti, psihološkim in čustvenim stanjem ter družbenimi odnosi. Navzočnost bolečin med pacienti z rakom ima širok razpon, na katerega vplivajo številni dejavniki, kot so vrsta in obseg raka ter način zdravljenja. Skoraj vsi pacienti z maligno boleznijo izkusijo ponavljajočo se akutno bolečino, ki lahko spremlja kirurške posege, invazivne postopke ali zaplete, kakršni so patološki zlomi. Ocenjena pojavnost kronične bolečine v populacijah, ki prestajajo zdravljenje raka, je med 33 in 59 odstotki in je večja (med 64 in 74 odstotki) pri pacientih z napredovalo boleznijo [1,2].

Poškodbe tkiva kot posledica neoplazme predstavljajo glavni vzrok kroničnih bolečin pri približno treh četrtinah pacientov. Preostanek doživlja bolečine zaradi zakasnelih učinkov antineoplazemskega zdravljenja ali bolečih sočasnih obolenj. Obseg bolečine, ki jo doživlja pacient, ni nujno povezan z rastjo raka: tumor, ki raste zelo počasi, a pritiska na živec, je lahko izredno boleč, medtem ko zelo velik tumor na kakšnem drugem mestu morda sploh ne povzroča bolečine.

Kosti aksialnega skeleta predstavljajo prevladujočo lokacijo za razvoj zasevkov pri večini moških z metastatskim rakom prostate. Te lezije lahko povzročajo bolečine, onemoglost in/ali funkcionalno nezmožnost. Kostni zasevki pri moških z rakom prostate so običajno osteoblastni (tj. povezani z nastajanjem kostnine). Vendar so histološke in biokemične preiskave dosledno razkrile tudi povečanje razgradnje kosti. Uničenje kosti je pomemben dejavnik pri izvoru bolečin ali drugih zapletov zaradi kostnih zasevkov, čeprav ni jasno, če tovrstno uničenje kosti nastopi pred razvojem osteoblastnih zasevkov ali pa je posledica povečanega nastajanja kostnine.

Zadovoljivo lajšanje bolečine lahko dosežemo pri 70 do 90 odstotkih pacientov, če upoštevamo splošno sprejete smernice glede lajšanja bolečin pri raku [3,6].

Nenadzorovana bolečina vodi v nepotrebno trpljenje, zmanjšano sposobnost spoprijemanja z boleznijo, motnje vsakodnevnih dejavnosti ter podaljšane ali večkratne obiske bolnišnic. Nenadzorovana bolečina lahko tudi odloži ali zmoti delovanje zdravljenja raka in vpliva na njegovo učinkovitost.

Ocena bolečine pri raku

EN-PC-Cancer-Pain

Bolečino pri raku se redno ocenjuje kot sestavni del nege pri tej bolezni. Bolečina je subjektivna in večdimenzionalna izkušnja. Ocena bolečine pri raku se prične s temeljitim pregledom zgodovine prejšnjih bolečin ter vzročne malignosti, kot tudi samega zdravljenja. Poročilo o bolečini bi moralo vsebovati: intenzivnost, časovne značilnosti, lokacijo in vzorce širjenja, kakovost ter dejavnike, ki spodbudijo ali lajšajo bolečino. Zaradi morebitnega vpliva bolečine na kakovost življenja je bistveno tudi ugotoviti škodljive učinke bolečine na fizično in psihosocialno počutje, kot tudi duhovne vidike bolečine.

Intenzivnost bolečine se pogosto meri s preprosto ustno ocenjevalno lestvico (npr. "blaga", "zmerna" ali "huda") ali s številčno lestvico (npr. "Kako močna je bila v povprečju vaša bolečina v minulem tednu, zadnjih 24 urah, na lestvici od 0 do 10, kjer 0 pomeni odsotnost bolečine in 10 najhujšo možno bolečino?").

Bolečino pri raku je treba zato redno ocenjevati za učinkovito spopadanje z njo.

Spopadanje z bolečino

Obstaja mnogo načinov, kako se spopasti z različnimi tipi bolečine, povezane z rakom. Lajšanje bolečine je odvisno od tipa in jakosti bolečine, kot tudi od splošnega zdravja in telesne pripravljenosti pacienta. Pacienti morajo biti v celoti obveščeni in udeleženi pri sprejemanju odločitev o možnostih zdravljenja.

Možnosti zdravljenja, ki zadevajo bolečino pri raku, zajemajo neopiatne analgetike, opiate, adjuvantna zdravila, radioterapijo in v nekaterih primerih kirurške posege.

Osnovna načela analgetične lestvice predstavlja farmakoterapevtska strategija, ki temelji na postopnem pristopu, prilagojenem jakosti bolečine (slika 1) [4].

SI-PC-Cancer-Pain-infochart.

Slika 1 analgetična lestvica

Povzeto po: Martuliak I. Via pract, 2005; 2(6):296-301

Pacienti z bolečino pri raku, ki je večinoma blaga, naj sprva prejemajo paracetamol ali nesteroidno protivnetno zdravilo (NSAID, npr. metamizol, ibuprofen, diklofenak). Ta prvi korak na lestvici narekuje tudi, da se lahko tovrsten analgetik kombinira z adjuvantnim zdravilom, ki nudi dodatno analgezijo (tj. tako imenovani "adjuvantni analgetiki", kot so analgetični antidepresivi za nevropatsko bolečino), blaži neželene učinke ali deluje na istočasno prisoten simptom.

Pacienti z zmerno do hudo bolečino in tisti s kronično bolečino, ki je manj intenzivna, a se ne odziva ustrezno zgolj na NSAID, naj prejemajo opiat (legalna sredstva za lajšanje bolečin preko recepta).

Analgetična lestvica spodbuja koncept uporabe ene skupine opiatov za lajšanje bolečine zmerne intenzivnosti (korak 2 na lestvici) in druge skupine opiatov za primere hudih bolečin (korak 3 na lestvici). Pristop tako pri koraku 2 kot 3 dopušča morebitno korist kombinacije zdravil, ki vključujejo NSAID ali druga zdravila za krepitev analgezije in blaženje neželenih učinkov.

Opiati delujejo tako, da se vežejo na specifične receptorje, ki so prisotni v tkivih po celotnem telesu, tudi v perifernem in centralnem živčnem sistemu. Opiate, ki so na voljo le preko recepta, se uporablja precej pogosto, saj se jih lahko prejme na različne načine, so preprosti za titriranje in učinkoviti proti bolečinam vseh tipov (tj. somatskim, visceralnim, nevropatskim).

Bolečine v kosteh, povezane s kostnimi zasevki raka, se lahko lajša z radioterapijo, bisfosfonati in biološkimi zdravili (človeška monoklonska protitelesa), ki zmanjšujejo razgradnjo in povečujejo gostoto kosti ter zmanjšujejo število zlomov kosti. Bisfosfonati sicer ne spadajo med protibolečinska zdravila, a lahko odložijo nastanek bolečin v kosteh in preprečijo zaplete, kakršni so zlomi kosti. Perkutana vertebroplastika lahko s stabilizacijo kosti prav tako lajša bolečine v hrbtenici.

Pri določenih pacientih z mnogimi kostnimi zasevki lahko radioizotopsko zdravljenje s stroncijem, samarijem ali renijem učinkuje na zmanjšanje bolečin na več mestih. Naprednejše radiofarmacevtsko zdravljenje z alfa-radionuklidi, ki cilja specifično kosti, se je prav tako pokazalo za učinkovito pri podaljševanju celokupnega preživetja [5].

Zdravljenje z radioizotopi je postopek, pri katerem vir sevanja v tekoči obliki vbrizgamo preko infuzije ali injekcije. Njegov poglavitni namen je uničenje rakavih celic z minimalnimi posledicami za zdravo okoliško tkivo.

Bolečino zaradi kompresije hrbtnega mozga, ki jo povzročijo zasevki, običajno lajšamo z radioterapijo s steroidi ali brez njih ter občasno s kirurško odstranitvijo tumorja ali stabilizacijo vretenc.

Nevropatsko bolečino lahko povzročijo bolezen sama, zdravljenje raka ali pa okužbe (kot je herpes zoster). Pri tem nastajajo neprijetni občutki, ki jih je težko odpraviti. Nevropatsko bolečino pri pacientih z rakom lajšamo z opiati ter adjuvantnimi zdravili, ki zmanjšujejo bolečine živčevja, in vključujejo antikonvulzive, antidepresive in lidokainske obliže.

Prebojno bolečino pri raku opredeljujemo kot prehoden porast bolečine, ki se razvije iz sorazmerno dobro nadzorovane osnovne bolečine. Običajno je takšna prebojna bolečina pri raku zmerna do huda in nastopi zelo hitro (v nekaj minutah) ter traja sorazmerno kratek čas (največkrat okoli 30 minut). Navadno jo lajšamo s hitro delujočimi opiati.

Neodzivna bolečina (bolečina, ki vztraja in je običajna zdravila ne ublažijo) redko zahteva invazivnejše strategije, kot so intratekalno zdravljenje z opiati (zdravljenje prek vstavljive infuzijske črpalke v hrbtenični kanal), blokada perifernega živčevja, nevrolitska blokada (oblika blokade živčevja z uporabo kemičnih snovi), stimulacija hrbtnega mozga ali hordotomija (kirurški poseg, s katerim prekinemo izbrane bolečinske proge v hrbtnem mozgu).

Morebitni neželeni učinki lajšanja bolečine pri raku

Neželeni učinki lajšanja bolečine pri raku so navadno blagi. Pogosti neželeni učinki zdravil NSAID vključujejo učinke na gastrointestinalni trakt, kožne izpuščaje ali srbenje. Pogosti neželeni učinki opiatnih analgetikov vključujejo črevesne motnje (npr. zaprtje, napenjanje, nepopolno izločanje, povečan želodčni refluks), slabost, bruhanje, srbenje, respiratorno depresijo in toksičnosti osrednjega živčnega sistema (zaspanost, upad kognitivnih funkcij, zmedenost, halucinacije, mioklonični trzaji in poredko hiperalgezija zaradi opiatov). Pomembna je ustrezna hidracija, da se stranski produkti opiatov lahko izločijo preko ledvic brez povzročanja težav. Mnoge neželene učinke opiatov lahko odpravimo z zmanjšanjem odmerka opiata, prehodom na drug opiat ali uporabo specifičnih dodatnih zdravil, ki delujejo na neželene učinke.

Čustvena podpora

Psihologi in specializirani svetovalci so usposobljeni, da pomagajo pacientom in njihovim družinam pri spoprijemanju s čustvenimi izzivi, ki spremljajo bolezen in bolečine pri raku.

Obstajajo lokalne, državne in mednarodne podporne skupine za različne vrste raka. Te skupine pacientom nudijo pomoč, da lahko ti bolje razumejo svojo bolezen, delijo svoje izkušnje z drugimi in se naučijo spoprijeti s svojo boleznijo.

Zdravstveno opozorilo

Vsebina te spletne strani je namenjena informiranju in izobraževanju. Za osebne zdravstvene nasvete se obrnite na svojega zdravnika. Kakršna koli vprašanja glede zdravstvenega stanja vedno naslovite na zdravnika. Prav tako se za temeljito oceno stanja pred pričetkom jemanjem zdravil na recept ali zdravil brez recepta ter prehranskih dopolnil vedno posvetujte z zdravnikom.

Dr. Jana Obertová, dr. med.

Nacionalni inštitut za rakave bolezni, Bratislava

  • Reference:

    1. van den Beuken-van Everdingen MH, de Rijke JM, Kessels AG, et al. High prevalence of pain in patients with cancer in a large population-based study in The Netherlands. Pain 2007; 132:312.
    2. Teunissen SC, Wesker W, Kruitwagen C, et al. Symptom prevalence in patients with incurable cancer: a systematic review. J Pain Symptom Manage 2007; 34:94.
    3. M. Fallon, R. Giusti, F. Aielli, P. Hoskin, R. Rolke, M. Sharma & C. I. Ripamonti, v imenu odbora ESMO za upravljanje smernic glede bolečin pri raku odraslih pacientov: ESMO Clinical Practice Guidelines Ann Oncol (2018) 29 (Suppl 4): iv166–iv191
    4. Martuliak I. Neopioidové analgetiká v liečbe chronickej bolesti. Via pract., 2005, roč. 2 (6): 296–301.
    5. Parker C, Nilsson S, Heinrich D, et al. Alpha emitter radium-223 and survival in metastatic prostate cancer. N Engl J Med 2013; 369:213.
    6. Nersesyan H, Slavin KV. Current aproach to cancer pain management: Availability and implications of different treatment options Therapeutics and Clinical Risk Management 2007:3(3) 381–400
Prikaži več