Velika depresivna motnja

Pošlji po emailu
Shrani
Natisni

Premagajmo depresijo

EN_MDD_Big_Bowl

Velika depresivna motnja je motnja razpoloženja, povezana z depresivnimi epizodami, kot so depresivno razpoloženje in/ali izguba zanimanja ter veselja za večino aktivnosti.4,5 Simptomi trajajo vsaj dva tedna, običajno veliko dlje – mesece ali celo leta.6

V Evropi skoraj 40 milijonov ljudi živi z veliko depresivno motnjo. To je skoraj toliko kot je prebivalcev v Španiji. Velika depresivna motnja je glavni vzrok nezmožnosti po svetu.7

Prenesite infografiko in izvedite več o depresiji in veliki depresivni motnji. S širjenjem znanja o bolezni lahko skupaj pripomoremo k temu, da za vedno premagamo depresijo.

Prenesite infografiko

EN_MDD_People_Icon

1 od 4 oseb se bo v življenju osebno soočila s težavami v duševnem zdravju, med katere sodi tudi depresija.3

Na žalost so tovrstne motnje tako pogoste, da najverjetneje poznate koga, ki trpi za katero od njih, ali pa morda sami živite z depresijo. Kljub temu je včasih še vedno težko razumeti, kako uničujoče bolezen kot je depresija vpliva na naše življenje.

Cilj kampanje Premagajmo depresijo je ozaveščanje o izzivih življenja z različnimi oblikami depresije, vključno z veliko depresivno motnjo. Kampanja Premagajmo depresijo je nastala na pobudo podjetja Janssen ob podpori Mednarodnega združenja za duševno zdravje Evrope (GAMIAN-Europe).

Podjetje Janssen ima bogato zgodovino ozaveščanja javnosti o posledicah duševnih bolezni in si prizadeva doseči izboljšanje življenja oseb, ki trpijo zaradi duševnih motenj. 

Želimo zagotoviti več informacij o različnih oblikah depresije, tudi o veliki depresivni motnji.

Z več znanja in razumevanja lahko skupaj pripomoremo k temu, da za vedno premagamo depresijo.

 

Umetnost kintsugi

EN-MDD-kintsugi-1
EN-MDD-kintsugi-2
EN-MDD-kintsugi-3

Kintsugi je japonska umetnost popravljanja zlomljenih predmetov z lakom, posutim ali pomešanim z zlatom v prahu.

Prevod besede je 'zlato mizarstvo' in umetnost kintsugi zlom obravnava kot del preteklosti predmeta in ne kot nekaj, kar je potrebno prikriti.

Kampanjo Premagajmo depresijo predstavlja osem kintsugi umetniških del, navdahnjenih z zgodbami ljudi, ki živijo z veliko depresivno motnjo. Popravilo zlomljene keramike poudarja pomen vsake razpoke in nepopolnosti predmeta, hkrati pa pokaže, kako zapleten in dolgotrajen je postopek. Vsak košček je edinstven in vsak predmet nosi svojo zgodbo. 

Po postopku kintsugi popravljena keramična skulptura nosi zgodbo in sporočilo, da lahko s časom, skrbjo in potrpežljivostjo ljudje z veliko depresivno motnjo zmorejo proces ozdravitve.

Umetnica

Billie Bond

Občutke je včasih težko opisati in ljudje z depresijo jih opišejo še posebej težko. Izdelava, razbitje in popravilo keramike odražajo pot, povezano z depresijo, in so sestavni del moje umetnosti.

Billie Bond je večkrat nagrajena kiparka in predavateljica. Njeno delo se osredotoča na teme identitete in lastne obsedenosti z raziskovanjem dvojnosti pri razkrivanju prikritega in popravljanju zlomljenega. Leta 2009 je Billie v okviru projekta javne umetnosti Anthonyja Gormleya 'One & Other' izdelala kip svoje sestre na praznem četrtem podzidku na Trafalgarskem trgu v Londonu. Leta 2013 je prejela nagrado 'Pure Arts Sculpture' ter zmagovalno delo razstavila v galeriji Saatchi v Londonu. Leta 2016 je prejela tudi nagrado za raziskovalno rezidenco na Inštitutu Henry Moore v Leedsu. Poleg lastnega ustvarjanja, Billie deli svoje spretnosti in izkušnje skozi predavanja in individualno poučevanje.

Johanna Okon-Watkins

Kot umetnica in restavratorka keramike lahko s pomočjo kintsugi umetnosti ustvarim podobo o tem, kako lahko pozitivne sledi procesa zdravljenja in stalen boj z depresijo soobstajata.

Johanna je konceptualna umetnica in restavratorka keramike. Rojena na Poljskem, je odraščala v Nemčiji in se sredi svojih dvajsetih let preselila v Združeno kraljestvo. Njena umetnost želi spodbuditi dialog med osrednjo tematiko dela, širšim kontekstom in gledalcem. Raziskovanje je sestavni del Johanninega dela. Tako pridobi informacije o materialih in postopkih, ki jih uporablja. Vizualno sporoča bistvo predmeta ter odseva težave, ki jih pooseblja. Johannina dela so pogosto kiparska. Tako ustvarja z različnimi materiali, vključno s tekstilom, glino in papirjem.

Premagajmo depresijo: ustvarjanje kampanje s kintsugi umetnico Billie Bond

PODPORA

GAMIAN-Europe

www.gamian.eu Mednarodno združenje za duševno zdravje Evrope (GAMIAN-Europe) je vseevropska organizacija. Vodijo jo bolniki in zastopa interese oseb prizadetih zaradi duševnih bolezni ter se zavzema za njihove pravice. Če vas skrbi za svoje duševno zdravje ali duševno zdravje koga drugega, prosimo, obiščite spletno stran GAMIAN-Europe za nasvet. V nujnih primerih nemudoma poiščite pomoč v urgentni medicinski službi, pri svojem zdravniku ali psihiatru.

Poiščite informacije ->

Zgodbe bolnikov

Osem navdihujočih ljudi

Predstavljene zgodbe so navdahnili ljudje, ki se srečujejo z veliko depresivno motnjo. Vsaka zgodba je bila navdih za umetniško delo. Sporočajo, da se lahko s časom, skrbnostjo in potrpežljivostjo začne proces ozdravitve.

EN-MDD-Art-1

Tatyana, stara 47 let

“S prvimi simptomi sem se srečala pred približno 16 leti. Takrat sem šla skozi težko obdobje. Izgubila sem svoja dva brata in mamo, izgubila sem svoj posel in svoj dom. V tistih trenutkih nisem bila prijetna oseba. Moja reakcija na vse je bila jeza. Bila sem jokava in razdražljiva. Nisem se znala spoprijemati s svojo jezo. Bilo je izčrpavajoče, vendar nisem vedela, da je šlo za depesijo. Šele leta pozneje sem ugotovila, da je bila to pravzaprav velika depresivna motnja. Depresija je zame pošast. Črna hobotnica z lovkami, ki pritiskajo prav na tvojih bolečih točkah. Še takrat, ko vzklije majhna želja po tem, da bi kaj naredil, se pojavi hobotnica in jo zaduši s svojimi lovkami. Je neusmiljen sovražnik. Odrasla sem v veliki družini, v kateri nisem mogla odprto izražati svojih čustev. Celo zdaj, po tem ko sem se dolga leta pogovarjala s psihiatri in terapevti o svojih čustvih, težko najdem prave besede.

Velika depresivna motnja je vplivala na moje odnose z ljudmi. Iskreno, dolgih pet let sem dvomila v ljudi. Umaknila sem se vase in se izogibala tesnejšim odnosom. Zavrgla sem svojo staro SIM kartico, z nikomer se nisem hotela pogovarjati. Otroci so mi skušali pomagati, zlasti moj sin. Ko se je hči zaradi službe preselila v Južno Korejo, so se odločili, da bi mi lahko sprememba okolja pomagala. Plačali so mi let in zdravljenje. Vendar pa so jezikovne prepreke v komunikaciji z zdravniki, privedle do napačnega zdravljenja, kar je moje stanje še poslabšalo. Kot vernica imam upanje. To upanje je z mano ves čas te poti. Kadar čutim strašno praznino in nobene želje po življenju, se zanašam na molitev. Kot mama si želim, da ne bi bila v breme mojima dvema čudovitima otrokoma. In sanjam o svoji lastni hiši. Po tem ko sem jo izgubila pred 16 leti, sem morala zamenjati več najemniških stanovanj. Zavedam se, da je v meni veliko nerešenih težav. Delam na sebi, a je težko. Drugim bolnikom z veliko depresivno motnjo želim sporočiti: bodite hvaležni, kadar vam družina in prijatelji pomagajo, kajti brez topline, skrbnosti in podpore je težko okrevati."

Clara, stara 23 let

“Svoje prvo samomorilno pismo sem napisala, ko sem imela 14 let. V resnici nisem storila ničesar, vendar tudi nisem razumela, da moje dejanje ni bilo običajno. Vedela sem le, da sem se ves čas počutila osamljeno, tako da me je bolelo v prsih. Včasih sem si predstavljala, kako iz mojega srca teče kri. V tistem času sem v šoli dobivala dobre ocene, zato nihče ni opazil, da bi bilo karkoli narobe; ne moji učitelji niti moji starši. Stvari so se še poslabšale, ko sem odšla na univerzo, a sem bila dobra v prikrivanju. Vsaj mislila sem tako. Začela sem popivati. Vsakič, ko nisem šla ven ali ko sem nisem učila, sem imela občutek, da me možgani kaznujejo. Ves čas mi je nek glas govoril, da sem nesposobna, grozna oseba, smet. Da me nikoli nihče ne bo imel rad in me niti ne bi smel imeti rad. Nekega dne je prijateljica pripomnila, da se že dolgo ne smejim. Spomnim se, da sem bila presenečena in sem skušala ugotoviti, ali je to res. Bila je tako majhna stvar, a mi je pomagala uvideti, kako resne so bile stvari. Kot da bi hodila v spanju in se nenadoma zbudila. To mi je tudi pomagalo, da sem spoznala, da sem bila včasih drugačna. Takrat sem šla k svetovalki. Poslala me je k psihologu, ki mi je po nekaj pogovorih o mojem počutju, postavil diagnozo depresije.

EN-MDD-Art-2

Bilo pa je huje kot depresija. Vzela sem si leto premora med študijem. Dolgo obdobje sem po cel dan ostajala v postelji. Počutila sem se, kot da mi je spodletelo in da sem zavrgla vsako priložnost, da bi bila normalna. Čez čas sem, ko je mama prišla domov iz službe, sedela pri njej v kuhinji, ko je kuhala. Sčasoma sem začela rezati zelenjavo namesto nje. In zdaj jaz kuham, medtem ko ona govori. To je najina rutina. Kuhanje je tako preprosta, kreativna stvar. Všeč mi je občutek in vonj sestavin, sveža zelišča in podobno, poleg tega se dobro počutim tudi zato, ker delam nekaj za druge. Sprijaznitev z dejstvom, da imam depresijo, mi je pomagala doumeti, da ta žalost ne predstavlja tistega, kar sem kot oseba. Morda bo vedno bo prisotna, vendar vem, da imam lahko več dobrih dni, če pustim ljudem, da mi pomagajo."

EN-MDD-Art-3

Ivan, star 37

“Nikoli ne bi ugotovili, da imam depresijo. Ni videti tako. Včasih, ko 'sem videti' najmanj depresiven, najbolj trpim. Dober sem v tem, da peljem 'normalno' življenje in se skušam vključiti vanj. Skrivam se za lažnim smehom in nasmehi. Zakaj to skrivam? Verjetno zaradi ponosa. Moškim ni dovoljeno biti depresiven. Če priznam, da imam depresijo, pomeni, da nisem dober mož ali oče, ker bi moral biti sposoben narediti vse, kajne? Tako razmišljam. Glasba je moje življenje. To sem jaz. Zato jo poučujem, verjetno. Imam majhno leseno piščal, ki so mi jo dali stari starši, ko sem imel 10 let, in še vedno igram na njo, ko sem potrt. Prijetno je improvizirati od ene note do druge. Ni besed, s katerimi bi opisal, kako se počutim, ko sem na tleh. Moje misli postanejo popolnoma preplavljene. Misli in spomini se zlivajo iz najtemnejših kotov mojega uma. Resnično se moram boriti sam s sabo, da ne utonem v črnino. Ko se to zgodi, postanem neznosen. Popolnoma izgubim kontrolo nad svojimi čustvi. Postanem vznemirjen in razdražljiv ter imam neracionalne izpade, ki jih moja žena in otroci ne razumejo. Že najmanjša stvar me razburi. To je izčrpavajoče. Včasih pa se mi zgodi, da iz jeze, depresivnosti, postanem kljubovalen... Doživljam sunke energije, s katerimi se zamotim. Letim po učilnici in hlinim navdušenje, kadar kdo zadene pravo noto. In upam, da se bom tako odmaknil od roba. Eden najbolj frustrirajočih vidikov moje depresije je njena nepredvidljivost. Lahko je kruta in neodpustljiva. Govorjenje o njej mi nikoli ni pomagalo. In nikoli ne bo šla stran, čeprav jo lahko z ustreznim zdravljenjem obvladam.

15 let življenja z veliko depresivno motnjo, da sem končno postal bolj zadovoljen sam s sabo in svojim delom. Pot je bila dolga in težka, a resnično vredna truda. In preživel sem. Preživljam."

Jakob, star 28

“Vedel sem, da so me ljudje gledali kot nekoga, ki živi svoje sanje. Bil sem mlad fant, ki je živel od športa. Vedel sem, da imam srečo, a sem se zato počutil še slabše. Kot da nimam pravice, da sem nesrečen, da sem depresiven. Imel sem vse, kar sem si vedno želel, a še vedno nisem čutil ničesar. Samo praznino. Kot da ni bilo nobene svetlobe več. Fantom v ekipi nisem mogel ničesar povedati. Preveč me je skrbelo, kaj si bodo mislili o meni. Nisem hotel, da bi jih to sesulo. Začel sem izpuščati treninge. Nisem se mogel soočiti s situacijo. In moje telo se mi je zdelo tako težko – nisem mogel iz postelje, včasih več dni. Nato je le prišel dan, ko se nisem mogel več pretvarjati. Ostal sem v sobi, se samo potil in tresel. Še vedno se spominjam zvoka svojega srca, ki je tako močno in glasno bilo v mojih prsih – resnično, prav razbijalo – in kako sem se spraševal, ali je takšen občutek ko umiraš. Najbolj grozljiv del je, da mi je bilo vseeno, upal sem, da bi se to zgodilo. Mislil sem si, da mi bodo vsaj vsi odpustili, ker nisem bil dovolj dober. Takrat me je samega v sobi našel moj stric in tega trenutka ne bom nikoli pozabil. Samo objel me je. Takrat sem zajokal. In takrat sem se zavedel, da ljudje dejansko želijo pomagati, da želijo biti tu zate. Vendar se moraš pogovarjati z njimi. Moraš prositi za pomoč.

EN-MDD-Art-4

Moje življenje še danes precej niha, vendar vem, da so stvari lahko v redu. Skušam ohranjati rutino in skrbeti zase. Ni me več sram, da potrebujem pomoč pri iskanju svojega ravnovesja – bodisi z zdravilom bodisi s pogovorom o stvareh. In ponovno se začenjam ukvarjati s športom. Telesna vadba je dobra – takrat se moje misli utišajo in samo pustim telesu, da dela svoje. Vključujem se v družabne športe, saj sem najraje z ljudmi, da v nečem uživamo skupaj, kot ekipa."

EN-MDD-Art-5

Lisa, stara 35

“Obupana, osamljena, ničvredna in šibka. Tako bi opisala sebe, ko sem bila najbolj na dnu. Trenutek, ko nisem več zdržala, je bil, ko sem pričela s službo. Počutila sem se kot zguba, vedno sem kritizirala samo sebe. Bilo je utrujajoče in ves čas sem bila žalostna. Veliko sem jokala. Takrat sem šla k osebni zdravnici. Sprva sem imela občutek, da me ni jemala resno. Povedala mi je, da potrebujem počitek, vendar to ni bilo dovolj. Čez nekaj časa so me napotili k psihologu in nato k psihiatru, ki me je začel zdraviti. Vse skupaj je trajalo okrog dve leti, da so mi postavili diagnozo. Po 18 mesecih sem hotela prenehati z jemanjem zdravil, in sem. Vendar se nisem zavedala, kako slabo bo to vplivalo name. V neki točki sem razmišljala o samomoru. Sicer nisem ničesar načrtovala, a sem bila prepričana, da bi bilo bolje, da odidem, saj sem imela občutek, da moje življenje nikomur nič ne pomeni. Edini razlog, da se nisem ubila je bil, da je bil moj oče takrat na dopustu. Nisem mu hotela pokvariti potovanja. Vedela sem, da moram ponovno k psihiatru. Ponovno sva začela z zdravljenjem in k sreči se je vse vrnilo v normalno stanje. Svoje tablete hranim v tej ovalni škatlici. Zlata je, na njej so rožice. Precej staromodna v resnici. A sem se z njo igrala kot otrok in zame ima poseben pomen.

Še vedno imam slabe dneve, vendar sem našla način, da jih preživim. Pogosti izleti v vrtni center so pravzaprav postali velik del mojega življenja. Všeč mi je, da sem tam obkrožena z naravo in imam čas za razmišljanje. Še posebej cvetlice mi prinesejo mir in me spomnijo, da bo vse OK. Danes sem srečnejša. Veliko skrbim zase in to, da delam in živim svoje življenje tako kot si želim, je tisto kar potrebujem, da grem naprej. Depresija je težka in negativna. Ne prinaša veselja, vendar lahko s ponosom rečem, da sem našla pomoč in oporo, da se prebijam skozi."

Markus, star 54

“Od moje zadnje epizode je minilo osem ali devet let. Verjetno bi lahko rekel, da sem okreval, čeprav se včasih ne počutim tako. Spomnim se svojih prvih težav, ko sem bil najstnik v šoli. Življenje takrat ni bilo lahko za nikogar v mojih družini, toda namesto da bi se o tem pogovarjal, sem znašal svoje frustracije na druge ljudi. Edina stvar, za katero mi je bilo mar, je bil plišasti kužek, ki sem ga imel na dnu postelje. Klical sem ga Milo in povedal sem mu vse. Bil je moja skala. Kljub mojemu groznemu vedenju, mi je uspelo priti na univerzo. Takrat so se stvari začele slabšati. Namesto, da bi dal stvari ven iz sebe, sem se izoliral. Počutil sem se brezupno. Kot da v popolnoma ničemer nisem dober. Biti v depresiji je bil kot mučenje. Obkrožala sta me nenehen strah in skrb glede skoraj česarkoli in zdravljenje ni imelo velikega učinka. Sam v luknji in s popolnoma zlomljenim srcem. Takšen sem bil v tistem času tedne in tedne in iskreno, počasi začneš verjeti, da ni več upanja. Nisem imel veliko dobrih prijateljev, vendar so me zelo podpirali. No, kolikor so me lahko podpirali, saj sem bil ves čas v takšnem stanju. Peljali so me k psihiatru, ki mi je na koncu diagnosticiral veliko depresivno motnjo. Na nek način sem se počutil bolje. Moja stalna spremljevalka je dobila ime. Nekaj, česar se lahko oprimem in poskusim razumeti.

EN-MDD-Art-6

Depresija me zdaj več ne definira, a je še vedno zelo velik del mojega življenja. Vem, kakšen je občutek, kadar prihaja, in ko se to zgodi, imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi in skrbijo zame. Dobesedno rešujejo moje življenje in ne morem si predstavljati, kje bi bil brez njih. Dolgo je trajalo, da sem prišel do sem, a mi je uspelo. Tudi Milo je še vedno tu z mano. Dober poslušalec je, a sem prepričan, da se mu včasih zdim smešen. Mislim, da lahko živim s tem.”

EN-MDD-Art-7

Razwana, stara 54

“Desetletja sem trpela za depresijo. Doživela sem tri živčne zlome in bila vsakič hospitalizirana. Obiskala sem tri psihiatre, pet psihologov in čisto preveč svetovalcev, da bi jih lahko naštela. Ne bi rekli, kajne? Ne bi razbrali tega iz mojega pogleda ali mojega glasu. Mislite si ‘Pa saj se vendar smehljaš!’ Res je, smehljam se. Nasmehnila sem se za vas. Nasmehnila sem se, da se ne boste počutili slabo. Prav tako ne želim, da mislite, da lahko kaj storite, da se bom 'počutila bolje'. Nihče ne more ničesar storiti. Poskusila sem skoraj vsako z depresijo povezano metodo zdravljenja, celo 10 serij elektrokonvulzivne terapije, a brez uspeha. V svojih dvajsetih sem povezala grozljivko svojega obstoja z izrazom 'depresija'. Biti živa je bilo preprosto popolnoma in absolutno neznosno in želela sem si samo zaspati in se nikoli več zbuditi. Z depresijo lahko še vedno funkcioniraš. Včasih vstanem, se naličim, se začnem smehljati, odidem od doma, grem na kavo. Vedno kava. Pridejo pa dnevi, ko ležim na tleh kopalnice, jočem in si obupano želim, da bi bolečina izginila. Včasih lahko ure in ure preko spleta klepetam s prijatelji, jim pomagam in se brez težav pogovarjam o stvareh. Pridejo pa dnevi, ko po več tednov, mesecev ne odgovarjam na sporočila in razmišljam o tem, kako bi prekinila stike z vsemi, preden bodo oni imeli priložnost prekiniti stike z mano. Včasih se počutim, kot da se utapljam. Vendar pa se, ko tako dolgo trpiš za depresijo kot jaz, ko si hodil od zdravnika do zdravnika, poskusil vsako terapijo v knjigi, naučiš prepoznati simptome in sprožilce ter ostati pod nadzorom."

Corinna, stara 42

“Z depresijo se borim več kot dve tretjini svojega življenja. Pomislite. Večino svojega življenja sem porabila za to, da sem se borila z demoni in prepričevala samo sebe, da ostanem, da se borim naprej. ‘Ne deluješ nagnjena k samomoru’. Spomnim se, da mi je to rekla šolska svetovalka, ko sem ji povedala, da razmišljam o samomoru. Spomnim se, kako je bil moj 14-letni jaz osramočen in zmeden. Kako naj bi bila videti? Krhka s stekleničko zdravil v eni roki in poslovilnim pismom v drugi? Do mojega 25. leta mi niso postavili prave diagnoze. Ko sem rodila sina, sta se zlili poporodna in že prisotna depresija in skoraj se mi je zmešalo. Vedno sem sanjala o tem, da bom po poklicu mama, a sem se vsak dan počutila huje in huje. Shujšala sem in postala hudo nespečna. Skrb za mojega dojenčka mi je pobrala vso energijo, kljub temu da nisem bila sposobna prav dobro funkcionirati v vseh svojih starševskih dolžnostih. A vendar mi je moj sin rešil življenje. On je razlog za to, da vsak dan vstanem iz postelje. Lažje mi je, da vidi, kako se borim s svojimi demoni, kot da bi kdaj pomislil, da je povzročil kakršenkoli del moje bolečine. Pred letom in pol sem se odločila, da bom opustila jemanje antidepresivov. Čutila sem, kako sem drsela nazaj tja, kjer sem bila prej. Prišli so dnevi, ko sem se skoraj prepričala, da bo mojemu sinu in moji družini bolje brez mene. Zato sem se vrnila na terapijo in se po pogovoru strinjala, da začnem ponovno jemati zdravila. Del mene se počuti, kot da mi ni uspelo. Vendar vem, da ni tako. Delam tisto, kar je najbolje zame in za mojo družino. In vendar je najboljši del ta, da se že zelo dolgo nisem počutila tako dobro. Še naprej želim delati na sebi, da bi lahko bila nekega dne brez zdravil. A do takrat moram delati, kar je potrebno. S svojo terapijo, sprehajanjem psa, peko peciv ter s svojimi izjemnimi prijatelji in družino vem, da bo vse v redu z mano.”

EN-MDD-Art-8
  • Viri

    1. WHO. 3 out of 4 people suffering from major depression do not receive adequate treatment. Dostopno na http://www.euro.who.int/en/media-centre/sections/press-releases/2017/3-out-of-4-people-suffering-from-major-depression-do-not-receive-adequate-treatment. Datum dostopa: avgust 2019
    2. WHO. Depression and other common mental disorders: global health estimates. Dostopno na: http://www.who.int/mental_health/management/depression/prevalence_global_health_estimates/en/ Datum dostopa: avgust 2019.
    3. WHO. World Health Report. Dostopno na http://www.who.int/whr/2001/media_centre/press_release/en/. Datum dostopa: avgust 2019.
    4. WHO. International Statistical Classification of Diseases and Related Health Problems 10th Revision. Dostopno na http://apps.who.int/classifications/icd10/browse/2010/en. Datum dostopa: avgust 2019.
    5. American Psychological Association. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders. 5th ed. 2013.
    6. WHO. Preventing depression in the WHO European Region. Dostopno na http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0003/325947/New-Preventing-depression.pdf. Datum dostopa: avgust 2019.
    7. WHO. Depression. Dostopno na: https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/depression. Datum dostopa: avgust 2019.
Prikaži več