Vzponi in padci

Pošlji po emailu
Shrani
Natisni

"Ime mi je Patrick Kilgallon. Prihajam iz mesta Mayo na zahodu Irske, a živim v Dublinu in sem star 73 let."

Ime mi je Patrick Kilgallon. Prihajam iz mesta Mayo na zahodu Irske, a živim v Dublinu in sem star 73 let. Diagnozo kronična limfocitna levkemija (KLL) so mi postavili že leta 2002, ko sem bil na rutinskem pregledu holesterola in mi je zdravnik sporočil slabo novico.

Čeprav so bili moji simptomi v času diagnoze šibki, pa sem se že vse življenje s težavo spopadal s prehladi in gripo. KLL mi ni bila tuja, saj jo je imela tudi moja sestra ki je preminila leta 2005. Kljub temu pa nisem vedel veliko o bolezni, le to, da je krvni rak. Iz tega, kar mi je moja družina povedala o tem, kako je preminila moja babica, verjamem, da je tudi ona imela levkemijo, a to je bilo v 1920. letih, ko diagnoze še niso postavljali. Ko so mi postavili diagnozo, so me poslali k hematologu, ki mi je rekel, da morda nikoli ne bom potreboval zdravljenja in da bi lahko živel običajno življenje, vendar me morajo nadzirati s krvnimi preiskavami vsakih šest mesecev.

Še naprej sem hodil v službo, a sem jo zamenjal za manj stresno in sem postal taksist. Nikomur nisem hotel povedati, da imam levkemijo, saj nisem želel, da bi mi ljudje prihajali zvonit in me spraševali o moji bolezni. Vem, da za mojo družino to ni lahko, a tako sem pač preprečil, da bi bolezen preveč vplivala na moje življenje. Zdravniki so mi povedali, da jim moram sporočiti, če bi opazil kakršne koli spremembe v mojem stanju, kot npr. otečene bezgavke. Leta 2004 sem res začel opažati takšne simptome. Pod pazduho sem imel veliko bulo, bezgavke sem imel otečene in spremembe so se pokazale tudi na moji rutinski krvni preiskavi. Zaradi teh sprememb sem opravil prvi cikel kemoterapije v obliki tablet.

Leta 2005 so se bezgavke in rezultati krvne preiskave spet spremenili, tako da sem prejel nov cikel kemoterapije v obliki tablet. Leta 2006 pa je moj rak postal veliko bolj agresiven. Vrat mi je zatekel in moja žena mi je ljubeče povedala, da izgledam kot Fred Kremenček, ker sem imel vrat tako širok kot obraz – med njima ni bilo nobene razlike! Nisem več mogel delati in tudi drugi so na meni opazili poslabšanje. Posledično sem približno šest mesecev prejemal intravenozno kemoterapijo v tritedenskih ciklih v bolnišnici. V tem času zdravljenja sem bil utrujen in imel sem drisko. A pomembno je to, da je zdravljenje delovalo in sem bil zatem pet let v remisiji. V teh petih letih sem bil popolnoma zdrav in nisem vzel niti ene same tablete.

Na žalost pa je bolezen spet izbruhnila leta 2012 in KLL se je vrnila, čeprav sem se počutil dobro. Na eni izmed mojih rutinskih krvnih preiskav so opazili spremembo v krvnih celicah. Imel sem preveč limfocitov. Pojavil se je tudi zaplet, imenovan izbris p53, kar pomeni, da se morda ne bi dobro odzval na kemoterapijo. Moj zdravnik mi je povedal za novo klinično preiskavo in me vprašal, ali bi sodeloval, saj se mu je zdelo, da bi bila to zame najboljša možnost. Strinjal sem se. Kljub temu pa nisem bil sprejet v preiskavo in na žalost se nisem dobro odzval na običajno terapijo, ki sem je bil deležen. Moje zdravje se je poslabšalo, zaradi česar sem dobil blag srčni infarkt. V oskrbo me je vzel kardiolog, ki je ugotovil, da imam več blokad v srcu, zato so mi namestili tri stente.

Leta 2013 so se mi simptomi močno poslabšali. Izgubljal sem telesno težo in bezgavke sem imel povečane. Bil sem zelo bled, skoraj siv. Tokrat moj zdravnik ni imel lahke naloge, saj je poskusil več zdravljenj s kemoterapijo, a stanje se mi je vseeno slabšalo. Moje zdravje je bilo takrat slabo. Imel sem hudo drisko, ponoči sem se obupno potil, nisem mogel spati, jesti niti hoditi. Moja žena je rekla, da sem »izginjal«, ker sem izgubil toliko telesne mase. Januarja 2014 sem izvedel, da je moja bolezen že zelo napredovala in da mi je preostalo še 12 tednov življenja. Zahvaljujoč dobrim rezultatom z zdravilom v klinični študiji, sem tudi sam začel s tem zdravljenjem.

Kmalu so moji simptomi izginili, hkrati sem po letu dni končno pridobil nekaj teže. Še vedno se zdravim in živim polno in srečno življenje s svojo ženo. Zaradi manjše operacije sem pred kratkim sicer moral začasno prekiniti zdravljenje in simptomi KLL so se hitro vrnili, zato vem, da bolezen ni izginila in se bom moral zdraviti do konca življenja. Pot je bila polna uspehov in padcev, a stalnica je bila neomajana podpora moje žene. Spoprijemanje s KLL je od mene zahtevalo psihično trdnost, to sem dosegal z aktivnim življenskim slogom in ohranjanjem vsakodnevnih rutinskih opravil.

PHSI/IBR/0917/0002