Zgodba gospoda Petra

Pošlji po emailu
Shrani
Natisni

Spoštovani prijatelji! Prosili so me, naj opišem svojo zgodbo, ki je zdaj v 12. letu.

Vedno sem bil zelo aktiven. V mladosti sem se ukvarjal s športom in počel vse, kar se da početi zunaj; pri 15. letih pa me je povsem prevzela glasba in začel sem igrati bobne. Igral sem v pihalnem orkestru, plesnem orkestru, rock skupini; zame je bilo pomembno le igranje, včasih tudi 7 dni na teden. Nato sem dobil službo vodje gradbišča, ki mi je bila prav tako všeč, saj sem lahko videl sadove svojega dela. Nisem imel časa biti bolan. Če sem zbolel za gripo, sem se v nedeljo prepotil in se v ponedeljek vrnil v službo. Če je bila bolezen zelo huda, sem obiskal zdravnika, ki sem ga osebno poznal. Običajno mi je predpisal antibiotike, po enem tednu pa opravil preskus sedimentacije in povedal, da je bila ta glede na moje prejšnje rezultate vedno nekoliko višja, zato je vse v redu. To je bil verjetno eden od razlogov za pojav težav. 

Zgodba se je začela zelo preprosto, to je bilo septembra 2004. Med hojo sem napačno stopil in padel, nato pa se nisem mogel premakniti. Čutil sem strašno bolečino v medenici. Najprej sem mislil, da gre za hernijo hrbteničnega diska, s katero sem imel težave že več let, vendar je bila tokrat zadeva hujša. Po sprejemu v bolnišnico so na ortopedski kliniki v Rihnovu nad Knežno ugotovili, da imam zapleten zlom sednice in kolka. Zaradi načina nastanka poškodbe so vzeli vzorce in jih poslali na histološki test, katerega rezultat ni bil spodbuden. Postavili so mi diagnozo diseminiranega plazmocitoma. Trenutka, ko me je zdravnik obiskal v bolnišnični sobi, ne bom nikoli pozabil. Bil je moj prijatelj, prinesel mi je žganje in rekel: „Ni dobro.“ Najprej ne razumeš nesmislov, o katerih govori prijatelj, vendar se hitro strezniš, celo po žganju. Zakaj JAZ, star sem samo 46 let, kako dolgo bo trajalo – moj oče je pri 52. letih umrl zaradi raka trebušne slinavke in leto, v katerem je umiral, je bilo kruto tako za njegove bližnje kakor tudi zanj. Imel sem veliko tistih misli in nekatere so bile precej nore.

Do največje spremembe je prišlo, ko so me premestili v Univerzitetno bolnišnico v Kraljevem Gradcu, kjer so mi zdravniki pojasnili, kaj se je zgodilo, in že od samega začetka so bili zelo iskreni. Izvedel sem, da sem imel srečo, kajti če bi se mi to zgodilo pred dvema letoma, ne bi vedeli, kaj storiti, zdaj pa je znanost napredovala, zato sem imel upanje. Po začetnem šoku se ozreš nazaj in narediš poračun. Najprej, kaj sem spregledal ali napačno storil. Nato sem pomislil z drugega zornega kota in spoznal, da svojega življenja nisem zapravil. Veliko sem dosegel, ustanovil sem podjetje, se zabaval in živel na polno. Imam čudovito ženo, otroke, družino in veliko prijateljev. Takrat sem spoznal, da se moram boriti in verjeti. Verjeti vase in predvsem v druge, ki so skrbeli zame ter me spodbujali. To je bil prvi trenutek, v katerem se zaveš, da lepega sveta ne želiš zapustiti.

Moje zdravljenje je bilo treba ločiti v dve fazi. V prvi je bilo treba obvladati diseminirani plazmocitom. Če bi bilo to uspešno, bi lahko najmanj eno leto pozneje izvedli drugo fazo – rekonstrukcijo medenice in kolka. To je pomenilo, da bi bil vsaj eno leto priklenjen na posteljo z obešeno nogo, ki bi pozneje prosto visela na kitah, torej se sploh ne bi mogel premikati. S strokovnjaki, ki so me zdravili, sem imel srečo in še vedno jo imam. Oktobra 2004 sem imel prvi cikel kemoterapije. Zapletov ni bilo, zato sem za božič lahko odšel domov. Ležal sem v nastavljivi bolnišnični postelji, vendar sem bil doma in vesel. Toliko bolj, ker me je na božični večer obiskalo 30 prijateljev, ki so igrali božične pesmi. Pozneje sem opravil postopek avtologne presaditve krvotvornih celic. Tudi tokrat je bil uspešen že prvi poseg. Takrat sem bil v tako dobrem psihološkem stanju, da sem si celo kupil avto s samodejnim menjalnikom in znova začel uživati življenje ter biti samostojen. Sprijaznil sem se z berglami in veselilo me je, da je najhujše za mano.

Drugo fazo svojega zdravljenja sem opravil 14 mesecev pozneje v Univerzitetni bolnišnici Na Bulovce v Pragi. Operacija je bila še ena neverjetna izkušnja, saj sem bil pod regionalno anestezijo, zato sem se lahko skoraj štiri ure pogovarjal s kirurgom in poslušal lepo glasbo. In rezultat? Tudi tokrat je bil uspešen. Nato sem poskušal najti toplice, kjer bi okreval. Vse je potekalo gladko, vključno z datumom sprejema, dokler niso ugotovili, da se zdravim za diseminiranim plazmocitomom. Povsod so rekli, da za take bolnike niso ustrezno opremljeni. Navsezadnje so toplice v Trebonu prevzele „tveganje“ in njihov pristop, rehabilitacija ter končni rezultati so bili odlični. Žal mi je edino, da tja nisem prišel 6 mesecev prej, saj bi bili v tem primeru rezultati celo boljši. Nato sem šel skozi vzdrževalno terapijo in od leta 2012 sem v remisiji. Živim karseda „normalno“ življenje. Spet sem zaposlen s svojim podjetjem in obiskujem poletno kočo, nabiram gobe, ukvarjam se z glasbo in celo smučam. Uživam s svojo družino, vnuki in živim „na polno“.

Nenadoma se zdi, da ima moja zgodba pravljični konec, vendar se moramo vrniti na začetek. Plazmocitom ali katera koli druga „neozdravljiva“ bolezen uniči tvoje življenje, če to želiš ali ne. Nenadoma spoznaš, da tvoje življenje upravlja nekdo drug in začneš ceniti druge stvari. Tvoj pogled na svet se spremeni in spoznaš, da je čas zelo relativen. Spoznaš, koliko ljudi okoli tebe se je skupaj s tabo pripravljeno boriti v neuravnoteženem boju. Predvsem tvoja žena, otroci, družina, prijatelji, sodelavci .... Toliko ur, kilometrov in psihične energije, investirane vate. Včasih je bilo videti, kot da je ob moji postelji karneval. Neusahljiva reka obiskovalcev. In potem enkratna ekipa zdravnikov, sester in vsega drugega osebja na kliniki. To je bil doping, ki sem ga potreboval. Prepričal sem se, da imamo enega od najboljših zdravstvenih sistemov na svetu in zdravnike, ki so najboljši na svojih področjih. Stvari, ki jih lahko storijo, so za navadne smrtnike skoraj nadnaravne.

Na drugi strani igrišča si ti. Videl sem ljudi, ki so obupali že na začetku, in ljudi, ki jim preprosto ni uspelo. Ali kako je nekdo želel obupati, vendar se je po pogovoru premislil in je še vedno tukaj. Videl in hodil sem tudi po drugi poti; po tisti, kjer ne bom obupal in bom uspel. Vendar, kot sem že povedal, je za to potrebna tudi sreča. Spoznal sem, da moraš skrbeti za svoje zdravje in stanje. V primeru težave se je dobro seznaniti z njo in ne sme te biti strah postaviti vprašanja. In če si prepričan, da se pogovarjaš s strokovnjakom, mu moraš zaupati ter mu verjeti. Ne želim se obremenjevati z omejitvami, vendar vidim, da nisem več tekač na dolge proge. Zato imam preprost nasvet: čim dlje delajte vse, kar imate radi in prinaša veselje vam in vašim bližnjim; tako ne boste imeli časa za našega „prijatelja“, diseminiranega plazmocitoma. Navsezadnje bi se rad zahvalil vsem, ki so igrali še tako majhno vlogo v tej zgodbi. Brez njih zgodbe ne bi bilo.

Pozdrav od Petra, starega 59 let.

PHSI/DAR/0917/0001